Sodno tolmačenje? Kaj sploh je to? To sem se prvič vprašala pred nekaj leti, ko me je prijateljica prosila, če grem z njo na sodišče kot prevajalka. Rekla sem ji, da seveda, angleščina mi gre, ni problema. Ona pa takoj: Ne, potrebujem sodno tolmačenje. Aha? In tako sem začela brskati po spletu.

Izkazalo se je, da za sodno tolmačenje ni potreben kar nekdo, ki zna dva jezika. Sodno tolmačenje je uradna funkcija. Ljudje morajo opraviti državni izpit, priseči pred sodnikom in podobno. Takrat sem prvič dojela, zakaj je sodno tolmačenje nekaj povsem drugega kot prevajanje. In zakaj ‘sodni’ tolmač ni le neka fancy beseda, ampak prava odgovornost. Greš z nekom na sodišče, tolmačiš mu, kar se govori, in to mora biti dobesedno, brez olepševanja ali povzemanja. Ker se vse zapiše v zapisnik. Nobenega prostora ni za ustvarjalnost ali napake. Sodni tolmači pogosto delujejo v izjemno napetih situacijah, kjer se v trenutku odloča o usodi ljudi in o njihovih pravicah.

Čez nekaj mesecev sem šla na dogodek za prevajalce, kjer je ena gospa pripovedovala o svojih izkušnjah kot sodna tolmačka. Mislim, da sem imela usta odprta cele pol ure. Povedala je, kako je tolmačila v enem razveznem postopku, kjer sta se bivša partnerja skoraj spravila v fizičen obračun, ona pa je morala ostati povsem mirna in vse prevajati zelo resno. Pa drugič, ko je en gospod med zaslišanjem kar začel jokati, ker ni razumel, kaj se dogaja. In ona je bila tam, vmes, kot most med dvema svetovoma. 

Od takrat naprej imam povsem drug pogled sodno tolmačenje. To ni samo znanje jezikov, potrebuješ jeklene živce, občutek za ljudi in neverjetno zbranost. Čeprav sama nisem šla v to smer, izjemno cenim vse, ki to počnejo. In ja, naslednjič, ko nekdo reče, da je sodni tolmač, mu ne bom več rekla: Aha, ti prevajaš, ane? – zdaj vem, da je to povsem druga liga. Prava mojstrovina komunikacije.