Prav spomnim se tistega dneva, ko sem prvič pomislil, da z mojim vidom nekaj ni v redu. Ko sem se zvečer vozil domov z avtom, sem opazil, da table z napisi krajev in smerokazov precej slabo vidim. Na daleč so bile celo deloma meglene, ko pa so se približale, pa sem jih končno videl. To pa me je v tistem trenutku kar malo prestrašilo. Kljub temu pa sem to pripisoval morebitni dehidraciji, tako da sem si rekel, da bom počakal in videl, kako bo kaj v naslednjih dnevih.

Po kakšnemu tednu dni pa se ni prav nič spremenilo. Table so bile še vedno nekoliko meglene. Prav tako sem začel opažati slabost v vidu izven avta, torej ko sem gledal kaj oddaljenega. Zato sem takoj pomislil na to, da rabim očala. Odpravil sem se k okulistu, kjer sem opravil nekaj testov vida. Tedaj pa se je res izkazalo, da je moj vid nekoliko poslabšan in imam pokvarjeno dioptrijo za gledanje na daleč. Okulist mi je takoj rekel, da bom potreboval očala. 

V tistem trenutku pa me je doletel kar majhen šok. Res sem bil prepričan, da se na očala ne bom moral navaditi. Že tiste prve testne okvirje, ki sem jih dobil, nisem najraje nosil. Ko sem jih že prvič probal, so mi bili precej neprijetni, tako da sem res mislil, da se ne bom moral nikakor navaditi. 

Ko pa sem nato le izbral neke okvirje, ki so mi bili všeč, ter sem prejel končna očala, pa sem se moral na ta pač navaditi. Prvih nekaj tednov pa je bilo kar težkih. Nenehno so me motila. A sedaj pa lahko rečem, da sem se na ta že čisto navadil. Tako me sploh več ne motijo, ter jih nosim brez problema. Prav tako sem dobil tudi ustrezne leče, ki jih lahko uporabljam med športom.