Popravilo telefonov sem dolgo dojemala kot nekaj, česar se lotiš šele, ko nimaš več izbire. Razbit zaslon, baterija, ki komaj še zdrži dan, ali gumb, ki ne reagira več. Telefon je postal tako samoumeven del vsakdana, da sem ob okvari najprej pomislila na zamenjavo, ne na popravilo. Šele ko sem se s tem srečala bolj zavestno, sem ugotovila, koliko pomena ima odločitev, da nekaj popraviš, namesto da zavržeš.

Spomnim se prvega resnega popravila telefona, pri katerem sem bila prisotna od začetka do konca. Na zunaj je delovalo preprosto, v resnici pa sem hitro videla, koliko natančnosti je v ozadju. Majhni vijaki, občutljivi kabli, deli, ki jih ne vidiš, a brez njih naprava ne deluje. Takrat sem prvič pomislila, kako hitro odpišemo naprave, ki so v resnici še povsem uporabne.

Popravilo telefonov me je naučilo tudi potrpežljivosti. Ni vse rešeno takoj. Včasih je treba počakati na del, včasih se izkaže, da težava ni tam, kjer si sprva mislil. In ravno ta proces razmišljanja, iskanja vzroka in rešitve mi je postal zanimiv. Gre za logiko, ne za silo. Za razumevanje, ne za hitre zaključke.

Zelo mi je blizu tudi občutek po uspešnem popravilu. Ko telefon spet deluje, nimaš občutka, da si nekaj izgubil, ampak da si nekaj ohranil. Podaljšal si življenjsko dobo naprave, zmanjšal odpadek in si pri tem pogosto prihranil tudi denar. A še pomembnejši je občutek, da nisi vsega prepustil potrošniški logiki.

Danes na popravilo telefonov gledam drugače. Ne kot na nujno zlo, ampak kot na smiselno odločitev. Seveda niso vse okvare popravljive in včasih menjava res nima smisla. A pogosto je popravilo čisto dovolj. In ko enkrat vidiš, koliko dela, znanja in natančnosti je v tem, začneš naprave tudi uporabljati bolj spoštljivo.

Popravilo telefonov me je naučilo, da stvari niso nujno za enkratno uporabo. Da ima vrednost tudi trud, ki ga vložiš v to, da nekaj obdržiš pri življenju. In v času, ko se vse zamenjuje zelo hitro, se mi zdi to pomembna lekcija.